Nekaj kratkih

Zadnje čase večkrat naletim na izjave, s katerimi si pomagam prebijati skozi naporne situacije:

Whatever you can do or dream you can, begin it. Boldness has genius, power, and magic in it. (Johann Wolfgang von Goethe)

Defeat is not the worst of failures. Not to have tried is the true failure. (George E. Woodberry)

Per astera ad astra (Seneka)

Včasih potrebujem samo malo klene kmečke trme, takrat mi prav pride:

Μολὼν λαβέ (Leonidas I)

You shall not pass!!! (Gandalf, ko stoji na mostu in gleda Balroga v oči)

Ko pa rabim samo malo tolažbe, si drznem citirati mojo svakinjo:

Katkad je teško biti ja

Zakaj treniram borilne veščine?

Tole se sicer namenjam napisati že nekaj mesecev...

Kratek odgovor:

Za boljši svet.

Dolg odgovor:

Skozi trening borilnih veščin prihajam v stik z deli svoje osebnosti, ki sicer ne pridejo na površje. Skrivajo se v meni in skozi iracionalne strahove vplivajo na moje misli in moja dejanja. Med treningom se lahko soočim s temi strahovi, jih racionalno uzrem in preverim njihovo realno akutnost.

Ko se ti strahovi znajdejo v polju racionalnega, lahko zanje najdem razlago, najdem načine za spretno izogibanje ali neposredno soočanje z njimi. Končni rezultat so bistveno boljša dejanja, misli in počutje, saj strah nima več moči nad menoj. Poznam ga in se z njim soočam, moja dejanja in moje reakcije so racionalne in bolj zdrave, saj največji problemi nastajajo takrat, ko razum prepusti volan iracionalnemu.

Ob treningu si tudi krepim samozavest, da sem sposoben soočati se s problemi in s situacijami, ki mi niso naklonjene. Postanem aktiven v življenju. Ko se okolje okoli mene spremeni, se lahko odzovem in se spremenim. Imam samozavest, da je z menoj vse v redu in da bo tako tudi po spremembi.

Ko sem opremljen s tako pozitivno samozavestjo, se v odnosih z drugimi ljudmi ne igram igric kot so "Kok sem jest kul", "Cel svet mi nekaj dolguje, do takrat bom pa zoprn" ali pa "Ubogi jaz, daj poskrbite zame". Enostavno sem jaz jaz, tak kot sem v resnici. Ljudje okoli mene to opazijo tako zavestno kot podzavestno in se do mene vedejo bolj sproščeno in iskreno. Posledično se tudi oni manjkrat igrajo igrice in niso do mene tako obrambno nastrojeni. V moji družbi jim je bolj prijetno.

Globalni preskok se zgodi potem, ko ljudje to izkušnjo čistih, game-free odnosov prenašajo tudi v druge situacije in druge odnose. Kot odmev, ki se širi naprej, pri vsakem odboju sicer oslabljen, a vseeno z večjim dosegom kot si ponavadi mislimo. Ko se tako odmevi širijo med ljudmi, družba kot celota postaja bolj prijazna za bivanje in to za vsakega izmed nas. Vsak od nas je vir teh odmevov, eni bolj pozitivnih, drugi bolj negativnih. Jaz se trudim svojo tehtnico čimbolj prevesiti v pozitivno stran. In svet bo boljši.

Opombe:

• Trening borilnih veščin še zdaleč ni edina dejavnost, kjer prihaja do take osebne rasti. Je le meni najbolj blizu.


• Trening borilnih veščin je specifična izkušnja vsakega posameznika. Vsak si svoj trening razlaga po svoje, nekateri na načine, ki jih ne odobravam.


• Ja, smrt našega bivšega predsednika Drnovška me je spodbudila, da sem končno sestavil to besedilo.

Iskanje gesel

Želite izvedeti kakšno je izvirno geslo, pa imate na voljo le njegov MD5 hash (izvleček)?

Nič lažjega, uporabite največji spletni iskalnik.

Quote of the day (2)

Robert Half - "When one teaches, two learn."

Kar je super res.
Problem je, da se mi vsakič, ko podrejenim kaj razlagam, zazdi, da se oni premaknejo za 1 korak, jaz pa za enega in pol. Ahil ne bo ujel želve.....

Moralne dileme

Po napornem poletnem oddihu je čas za nove naporne miselne rekreacije.

Naša mala miš veselo teka naokoli, kmalu bo šla v vrtec in se nasploh začela še bolj aktivno družiti z vrstniki. Pri tem seveda razvija svoje socialne veščine, ena od njih pa je (s)posojanje igračk. Kot vsak starš dobro ve, so najboljše igračke tiste, ki jih ima v rokah otrok zraven tebe.

Ko malček začuti potrebo po tej igrači, lahko odreagira tako, da vrstniku kratko malo izpuli igračo iz rok. Rezultat ni vedno predvidljiv, včasih tudi večji in močnejši vrstniki preplašeno popustijo in izročijo igračo, včasih pa ravno obratno - manjši otrok obdrži igračo.

Seveda morajo tu posredovati starši - in svojemu otroku razložiti da se igrač ne sme kar tako na silo jemati iz sosedovih rok. In da jih tudi sosed ne sme iz tvojih. (o tem kakšne komentarjem sem že slišal od staršev drugega otroka bom pisal kdaj drugič).

In sedaj nastopi moj problem.

Svojega otroka nočem vzgajati v slepega konformista ("Pusti, tega ne smeš in pika.").
Niti v agresivneža ("Kar potrudi se in vzemi igračko nazaj.").

Posledično mi ostane samo to da mu razložim, da tako vedenje ni dobro, ker če bi vsi tako počeli, bi bilo nemogoče živeti. In ker je naše življenje lepše, kadar ga delimo z drugimi, tako v materialnem kot duhovnem smislu.


A res?

Kako to relativizacijo dopovedati še-ne-dvoletnemu otroku?
A sploh sam verjamem vanjo?
Ali je to res razlog zakaj sam počnem "dobre" stvari?
Kaj sploh pomeni "dober"?
To, da me drugi ne sovražijo?
Ker mi to bolj ustreza?
Ali ker se bojim posledic?
Kaj pomeni ustrezati?

Torej sem totalni egoist, ker mislim le nase in se odločam tako, da bo meni ok?



Moja žena trdi, da je rešitev v paradoksu:

Odločal se bom totalno egoistično (tako da bo meni čimbolje) in pri tem kot stranski učinek delal stvari tako, da bodo dobre za ljudi okoli mene. (Predpostavka pri tem razmišljanju je seveda to, da je oseba "zrela".)



Kaj pa pomeni zrela?
Da je odgovorna, čuteča, tolerantna?

Zakaj bi pa moral biti tak? (Če pa mi ne paše vedno biti tak)
Ker se bom kasneje kesal zaradi slabih posledic svojih dejanj?

Moj problem je v tem, da imamo dva modela organiziranosti človeške družbe:

• "tolerantna civiliziranost" - večina modernih družb (vsaj v teoriji in za recimo da za srednji sloj) vzpostavlja moralna pravila kot obveznost in s tem omogoča določeno varnost. v idealnem primeru odgovorni zreli posamezniki v njej najdejo svoj raj. če pa se začnejo zakoni odmikati od moralnih pravil, se v njej najbolje znajdejo topoglavi konformisti - ovce.
  
• "trop volkov" - obstaja hierarhija, temelječa na moči. vsak se briga zase in deluje v dobro drugih le takrat kadar mora. Vodja je "alfa samec", je najmočnejši in obvladuje podrejene preko strahu. Ostali ga podpirajo zaradi strahu pred represalijami. "Beta samci" prežijo na vsako napako vodje in mu ob ugodni priliki zasadijo nož v hrbet, upajoč da ga bodo nasledili na tronu.

Oba modela sta lokalna optimuma za "egoistične" ljudi, prvi za zrele, drugi pa za nezrele.
Kako naj svojega otroka vzgojim v "zrelega egoista"?

Kriza srednjih let

V včerajšnjem pogovoru s prijatelji je v glavni plan prišla kriza srednjih let. Malce presenečen sem ugotovil, da jo prijatelji idealizirajo in da se je skoraj veselijo. Kot da je to normalen korak človeškega življenja - pa ni.

To, čemur v popularni kulturi rečejo kriza srednjih let, je v bistvu proces, ko se na silo rešuje prejšnja človekova razvojna faza - individualizuacija v srednjih letih. Faza individualizacije poteka nekje med 27 in 35 letom, ko se človekove ideje in nazori začnejo konkretizirati. Ideje kaj početi v življenju začnejo postajati bolj konkretne, čemur ponavadi sledijo tudi dejanja.

Kdor te prejšnje faze ni dobro predelal, jo rešuje v krizi srednjih let veliko bolj bučno in javno. In to ni normalno, ampak je v bistvu zapoznelo opravljanje prejšnje razvojne faze.

Nashev ekvilibrij

Se spominjate filma Čudoviti um, v katerem Russel Crowe mojstrsko odigra shizofreničnega matematičnega genija? V njem je posredno omenjeno delo, s katerim si je Nash prislužil nagrado, poimenovano po velikanu (diskretne) matematike in pionirju računalništva, John von Neumann-u.

Nash je raziskoval teorijo iger, sicer na dokaj abstraktnem nivoju, ki pa je uporabna in zanimiva na marsikaterem področju življenja - od vojaške taktike preko poslovnih pogajanj do biologije. Gre pa nekako takole:

Imejmo igro in n igralcev, ki med seboj tekmujejo - torej občasno celo sodelujejo, ker jim to daje možnosti za končni uspeh. Vsak od njih ima svojo strategijo igranja. Noben od igralcev ne pozna strategije drugih igralcev.

Vsaka kombinacija strategij, ki so jih igrali igralci, prinaša večjo ali manjšo korist/nagrado/točke posameznemu igralcu. Če je igralcev 5 in bi vsak lahko izbral eno od treh strategij, imamo torej 15 možnih kombinacij strategij. Nashev ekvilibrij je tista kombinacija, ki vsakemu igralcu, ki bi se odločil spremeniti svojo strategijo, prinese le škodo - pod pogojem, da ostali igralci obdržijo svojo trenutno strategijo. Nash je dokazal, da ima vsaka končna igra s poljubnim številom igralcev vsaj eno tako kombinacijo. Nashev ekvilibrij si lahko predstavljamo tudi kot nekakšen lokalni maximum koristnosti strategij.

V poljudnem jeziku to pomeni, da je v življenju pogosto nesmotrno zamenjati trenutno strategijo, ker je trenutno stanje "lokalno optimalno" - če bom samo jaz spremenil svojo strategijo, ne bo svet nič boljši, najverjetneje bo celo slabši in to predvsem zame. Če pa bi prepričal dovolj veliko množico ljudi, naj spremenijo svoja dejanja, potem bi lahko naredili svet lepši in boljši za vse.

Poslušanje med pogovorom

Če želi vaš sogovornik nekaj povedati o temi, ki je zanj naporna in težka, priporočam sledeči pristop:

• pozorno poslušajte
• v pogovoru mu pomagajte, da pove svoje misli do konca.
• ne izražajte svojega mnenja (čas zato pride kasneje), ampak sogovorniku pomagajte pri izražanju in artikuliranju misli
  

prva faza pogovora bo zelo naporna tako za sogovornika kot za vas. ni tako zelo lahko poslušati in se zraven vzdržati izražanja svojih misli. vendar je pa je dodana vrednost ogromna:

• sogovornik bo jasneje predal sporočilo in zmanjšal možnost komunikacijskega šuma na minimum
• povsem upravičeno bo imel občutek, da ste ga poslušali
• najverjetneje upravičeno bo imel občutek, da ste poskušali razumeti njegov pogled na zadevo
• vi boste imeli boljšo sliko zakaj sogovornik razmišlja o zadevi na trenutni način
• med ne-izražanjem svojega mnenja imate čas razmišljati o zadevi (koristno za tiste, ki prepogosto bleknejo preden pomislijo)
  

Zaradi tega bo lažje v drugi fazi, ko boste tudi vi povedali svoje mnenje in ko bosta skupaj iskala rešitev problema.

O tem tipu pogovora sem sicer že velikokrat bral, vendar pa mi je šele praktična demonstracija tehnike t.i. zrcaljenja dala pravo sliko o kakovosti tega početja. Od takrat sem zadevo že večkrat uporabil v praksi in mislim da je to zelo koristno znanje.

Ti

Ko naša mala miš vidi fotografijo mene ali moje drage, artikulira povsem pravilen izraz - "tati" ter "mami". Enako velja tudi za stare starše.

Ko pa vidi svojo sliko, reče "ti" :)

Po kratkem presenečenju sva z ženo strejsala izvor te besede v situacijo, ko skupaj gledamo družinske slike:

"To je pa mami"
"Tuki je pa tati"
"Tle so pa mami, tati in babi"
"Lej, to si pa ti. Ti, ja, ti."

.... kako sedaj mišu razložiti, da kadar jaz govorim o njej, rečem "ti", ko pa ona govori o sebi, naj reče "jaz"?
Ta mentalna stopnica se baje premaga šele med drugim in tretjim letom. Do takrat pa prihaja do tovrstnih zamenjav, ali pa do govorjenja o sebi v tretji osebi. Kar starši nevede (ali pa recimo polvede) med pogovorom z majhnimi otroki uporabljami tudi sami.

Člankovanje

Od mojega zadnjega članka je minilo že kar nekaj časa. Sedaj sem končno spet dobil objavo, vendar v malce drugačni reviji (sekcija Psihologija, tema Pogled vase). Spravil sem se nad črnogledce/jamrovce.....

Hi kvadrat (drugič)

moje inštrukcije so bile uspešne.
dobili smo 8.

Hi kvadrat

Okoli deset let je odkar sem na faksu opravil izpit iz statistike, sedaj pa sem ponovno po družinski dolžnosti (moja žena bo v kratkem imela izpit iz tega predmeta) zopet prebral teorijo o statističnih testih, ničelnih hipotezah, normalnih porazdelitvah napak ipd.

Zanimivo, nekatere stvari so mi šele sedaj postale jasne. Prej se jih pač razumel na nekakšnem lokalnem nivoju, sedaj pa mi lepo padejo v generalno sliko.

Skript

Transakcijska analiza je ena od šol psihoterapije z zelo zanimivimi razlagami psiholoških pojavov. Ker je logično "zvočna" (sound), mi je pač precej blizu (za razliko od gestaltistov, junga ipd.).

Ena od njenih idej je, da posamezniki delujemo po določenem skriptu - predzavestnem filtru realnosti in načinu reagiranja. Posameznik ne more narediti zavestno nekaj izven tega načrta, razen če ga ozavesti (torej če se ga zave). Sam ali pa s pomočjo terapije ga lahko spremeni, omehča in se nauči boljših načinov življenja (beseda boljših je seveda zmuzljiva in subjektivna, a vseeno na mestu). Mimogrede, to je kvazi-dokaz da nismo Turingovi stroji - lahko spremenimo prevajalno funkcijo.

Od kje pride ta skript? Skozi leta otroštva in adolescence pa vse do današnjega dne se nam nabira in samo(po/u)trjuje kot posledica naših izkušenj in preteklih reakcij. Tudi starši imajo pri tem veliko vlogo.

Pri tem je vloga našega razuma zelo pomembna, kajti potrjevanje skripta izvaja namreč on. Pri tem ni objektiven, ampak zavestno išče potrditve in zavrača protiargumente. Z malo introspekcije bo vsak pri sebi našel take situacije. Po drugi strani je le on zmožen razbiti skript, doumeti stvari onkraj skripta, najti sliko realnosti pred filtrom. Hm, morda pa sta to dva različna sistema. Razum in um.....

Namen današnjega pisanja je podati primer skripta. Eda od pogostih idej, ki se pojavljajo v skriptih tostran Alp je: "Ti si ok, jaz pa ne". Z drugimi besedami, drugi so več vredno kot jaz, so boljši kot jaz in če se za trenutek počutim enakopraven in enakovreden, bo bolje da se pripravim na padec nazaj v globine svoje nesposobnosti.

Primer je bila nedavna familijarna fešta ob okroglem starostnem jubileju. Slavljenec se je jel zahvaljevati prisotnim, da so žrtvovali svoj čas in prišli na praznovanje. Ker je očitno njihov čas preveč vreden, da bi ga trošili zanj... Čeprav so ravno ti slavljenci povsem jasno pokazali in artikulirali zadovoljstvo nad dejstvom, da so se udeležili tega praznovanja.

Pri takih frazah se pogosto zgodi, da tisti, ki jih pogosto izreka, v sebi še nekako ohranja minimalno distanco do njih. Ne počuti se res tako zelo slabo, kot bi iz fraze sklepali. Problem je z njegovimi otroci, ki te distance v sebi še nimajo in si zaradi neprestanega ponavljanja te besede vbijejo v glavo. Tako kot se naučijo hoditi, govoriti, jesti in vse ostalo - repetitio est mater studiorum. Take izjave se vtisnejo v otrokov skript in njihovo kasnejše čiščenje okolica označuje kot krize - adolescenca, kriza srednjih let, kriza okoli 30-ega leta... V kolikor se taka čiščenja ne izvedejo v zadovoljivi meri, je rezultat zagrenjena oseba. Kar opažam tudi v naši družini.

Ognjena lisica

Očitno nismo tako zahojeni kot nekateri mislijo. Kar se mene tiče, uporabljam lisičko že kakšnih 6 let. Odkar so tudi na Hermesu zadevo podprli do zadovoljive ravni (vsaj na okenski platformi) in je posledično možno oddati dohodnino tudi preko lisice, je pa sploh lepo. Saj vem, da se je tudi prej to dalo, ampak potrebno je bilo ročno nameščanje knjižnic in dodajanje v konfiguracijske datoteke.

Še seznam dodatkov, ki jih uporabljam znotraj lisice:

• linky - za lažje odpiranje povezav v novih oknih/zavihkih
• Web developer toolbar - olajšuje dešifriranje zgradbe HTML strani, vizualno označuje gradnike na straneh
  
• XML developer toolbar - olajšuje delo z XML dokumenti
• Firebug - za debuggiranje client-side javascript kode
• View source chart - lep prikaz zgradbe HTML strani
• Mouse Gestures - kako z mišem krotiti brskalnik
• Forecastfox - prikaz vremena in temperature za izbrano lokacijo
  

No more SIT

evo, končal sem projekt prehoda na € - to pomeni, da je še zadnja stranka zaključila glavno knjigo (zaprla razred stroškov in pripravila otvoritveno stanje na 1.1. v glavni knjigi) ter pripravila bilanco za lansko leto. Ki mora biti seveda v tolarjih (tako kot naša dohodnina).

Slaba samopodoba .... od kje?

Pogovor treh mamic ob pijači, prisotna je tudi hčerka ene od njih. Vse mamice študirajo na izrednem študiju in beseda teče o rezultatih zadnjega izpita. Od izpita do objave je namreč preteklo več kot dva tedna, kar se med študenti povzročalo kar veliko neučakanosti.

Mamica A: "Joj, jest nism mogla več čakat, skos sm visela na internetu..."

Mamica B: "Ja, pr men doma so me bli tud že vsi siti, ker sem jih skos metala dol iz računalnika... Pa ful nism mela občutka kok bom dobila, vse se mi je zdel možn, od 5 do 10...."

Mamica C se obrne k svoji hčerki D: "No, naša D pa nima problemov s tem. Itak vemo, da bo dobila cvek. "

Mučna tišina, mamici A in B ne vesta kaj naj rečeta.......

Kasneje pogovor steče naprej, hčerka D odide po svoje, mamica C pa zaskrbljeno reče:
"Ampak men res ni jasn od kje njej tok slaba samopodoba, sej sploh nima zaupanja vase!"



Halo?



Ravnokar sem prišel na idejo, da bi posnel vsakdanje aktivnosti naključnih staršev, nato pa v podnapise vstavil besedilo, ki ga v resnici sporočajo svojim otrokom. V zgornjem primeru bi bilo nekaj v smislu:

"Ti si itak luzer, sej nikol ne bo nč iz tebe, nesposoben si. In jaz to vem, zato ne pričakujem veliko od tebe."

Starševanje

Tako kot za otroke velja, da se morajo ločiti od svojih staršev in samostojno zaživeti, morajo tudi starši v glavi razčistiti odnos z odraslim potomcem. Nekateri namreč še kar naprej mislijo, da so sinovi in hčerke odvisni od njih, da morajo sprejemati odločitve namesto njih ipd. Pri tem seveda ogromnokrat prekoračijo mejo med zadevami, kjer obstajajo boljše in slabše odločitve, ter zadevami, kjer je odločitev popolnoma stvar okusa.

Da se razumemo, odrasli človek mora biti samostojen, tako pri sprejemanju odločitev kot pri odgovornosti zanje. Noben tip od zgoraj naštetih vmešavanj ni dopusten. Ločnico sem potegnil zaradi tega, ker nekateri že celo otrokovo življenje sprejemajo odločitve namesto njega, tudi tiste glede okusa. Kar je zelo problematično.

Čemu ta tema?

Zelo me razjezi vmešavanje drugih v skrb in vzgojo mojega otroka. Če se jaz moja žena odločiva, da najin otrok ne bo jedel recimo ocvrte hrane ali sladkarij, potem to tako mora biti. Nekaterim pa to ni jasno in se spuščajo v prerekanja z menoj, upotrebljajoč fraze kot "to moraš", "to tako mora biti", "saj bo to itak enkrat začel jesti"... Vsako od teh trditev lahko zavrnem z močnimi argumenti, moti pa me, da se sploh moram o tem prerekati. Zadeve so stvar odločitve in če sem se jaz tako odločil, potem "ima da šutiš, p***a ti m******a". Jaz tudi ne pridem v tvoje stanovanje premikajoč pohištvo, ker se ne strinjam z razporedom, ki si si ga ti izbral. Da to ni prav, je vsakomur jasno. Glede vzgoje otrok pa očitno obstajajo ljudje, ki mislijo da vedo veliko oziroma vse, vsekakor pa več kot drugi. Polovica jih sploh še nima svojih otrok, potomci druge polovice pa niso ravno zgled kakovostnega družinskega življenja.

Aja, morda moram izpostaviti razliko med vmešavanjem in podajanjem mnenj. Nekdo iskreno misli, da morajo vsi ljudje biti vegetarijanci. Fino, fajn, imaš to pravico. Nimaš pa pravice meni govoriti, da moram postati vegetarijanec. Lahko rečeš, da bi po tvojem mnenju vsi morali biti vegiji.

Najhuje je take debate imeti s starši. Ker so naši odnosi globoki, mnogoplastni ter dolgotrajni. Pri tem se kaže tudi nerazčiščen pogled na otroka z njihove strani. Vsako moje dejanje, ko poskušam situacijo počistiti, se v njihovih očeh kaže kot upiranje in kritiziranje njihovega pogleda na svet. Kar je še posebej boleče, je dejstvo, da so imeli svojo priložnost, s katere rezultati niso zadovoljni oziroma bi radi imeli popravni izpit (repesaž).

Smola, tega ne bom dopuščal.

Zametki takih odnosov (torej jaz vsevedni starši, ti nebogljen otrok) se kažejo že pred odraslostjo otroka. Značilen primer je, ko otroka nekaj direktno vprašaš, recimo "Kateri šport ti je najbolj všeč?", nato pa začnejo namesto njega odgovarjati njegovi starši "Ja, on ima pa rad nogomet, pa plezanje... ane Miha?". In otrok samo nemo gleda vstran, v tla, pač nekam, kjer bo našel svet v katerem ga bodo jemali resno. Šele na ponovljeno starševo vprašanje "ANE MIHA?" s strogim prizvokom se odzovejo z medlim in tihim "Ja".

Na žalost je tak pristop kar prevladujoč. Sam sem opazil, da ljudje pogosto opazujejo mojo hčerkico in jo na primer vprašajo "Ja kok si pa ti stara?" ter gledajoč njo pričakujejo odgovor od mene. Ker ga ne dobijo, se očitajoče obrnejo k meni ter ponovijo vprašanje v pravilni obliki "Koliko je pa stara?". In jaz z največjim veseljem odgovorim.....

Stres

Po neki evropski raziskavi spadamo Slovenci v zlato povprečje glede stresa na delovnem mestu. Bojda 40 odstotkov zaposlenih meni, da je njihovo delovno mesto preveč stresno. Jaz gotovo spadam mednje..... Samo še malo, pa bo konec tega prehoda na € (da, še vedno se ukvarjamo s tem dejstvom polpretekle zgodovine).

Pa skoraj sem zamudil rok za oddajo napovedi za odmero davka zaradi odprodaje delnic ;)

Nacionalni karaterji

Saj veste kakšni so stereotipi o posameznih narodih. Da smo Slovenci pridni in tihi delavci, da so Američani glasni samovšečneži, da so Francozi nezanesljivi uživači, Italijani klepetavi krivinohvatači, Nemci redoljubni neprilagodljiveži s slabih smislom za humor....


No, nekaj zanimivih lastnosti se iz narodove kulture prenese tudi v programiranje. Predvsem to lahko opazimo, če beremo kodo različnih avtorjev (dandanes, v dobi odprte kode, imamo materiala na pretek).

Nemci so ohranili svoj "by-the-book" stil reševanja inženirskih problemov. Primer je projekt SharpDevelop. V njem mrgoli načrtovalskih vzorcev (design patterns) in včasih se namesto desetih vrstic kode pojavi pet razredov v treh datotekah, kar je dokaj zoprno in naporno pri iskanju napak ali pri iskanju kako bi dodal kako svojo stvar. Res pa je, da ko enkrat dobiš vpogled v arhitekturo in organizacijo kode, je izvajanje sprememb v njej dokaj preprosto in brez hackov.

Indijski in arabski avtorji pogosto naredijo solidno kodo, njihova dokumentacija oziroma razlaga le-te pa je za nas zahodnjake slabo razumljiva, saj so poudarki besedila na povsem nepričakovanih mestih, poleg tega samo besedilo ne teče linearno, ampak pogosto zavija sem ter tja.

Slovani pogosto začnemo delati na kodi kot da smo Nemci, ampak nekje na dveh tretjinah nam zmanjka potrpežljivosti in namesto lepe kode pridelamo solidno kodo s kar nekaj hacki. Tudi dokumentacija je podobna. Na večini mest lepa, na nekaterih mestih pa kar boleče površna in napačna.

Francozi se pogosto pohvalijo s programi/moduli, ki so sicer očem všečni, a tehnično niti zahtevni niti najbolje narejeni. Ampak vseeno imajo na uporabnika velik (prvi) vtis.

Še najbolje se nekako obnesejo angleško govoreči narodi (američani, angleži, avstralci...). Koda je tehnično dovolj dobra in čista, dokumentacija pa ustrezna. Američani sicer pogosto pretiravajo v hvaljenju programa, medtem ko angleži dodajajo svoj značilni humor, kar naredi branje njihove dokumentacije kar zabavno. Avstralci jim pri tem zelo dobro sledijo.

Ločitvena tesnoba

Oziroma separacijska anksioznost (po okusu nekaterih domačih strokovnjakov) je faza, ko dete začenja dojemati dejstvo, da on in mati nista eno. Da imata vsak svoje življenje, svoja pravila, svoj svet, svojo realnost. Časovni okvir viška te faze je tam nekje okoli enega leta, približno sovpada oziroma sledi začetku hoje.

Takrat malček začne čutiti nekakšno razdvojenost - po eni strani je navezan na mater, po drugi strani pa ga svet neizmerno zanima in z veseljem se podaja v mini pustolovščine, skozi katere ga raziskuje. Na primer sam zajadra v sobo ter nekaj minut odpira predale ter koplje po spodnjem perilu, fasciklih s študijsko literaturo ali kuhinjskih pripomočkih. Ko pa pride do najmanjšega občutka ogroženosti, začuti velikansko potrebo po bližini matere. Ki je niti oče niti kdo drug ne more nadomestiti (kar je v prejšnjih mesecih še za silo delovalo). Takrat v joku steče materi v objem.

Poznam tudi nekaj odraslih, ki še vedno v svojem življenju delujejo na podobno nesamostojen način.